Tiha se senca skozipolmrak premika;
želela bi ji slediti –
a njena pot se
mojim korakom
vztrajno izmika.
Ura na steni
šteje sekunde.
Počasi in spretno
sešteva jih v čas.
Bolečina hrepenenja
zavrta spet vame,
krik v meni preglasi
vse nore misli
in utiša mi glas.
V sebi pestujem
krik hrepenenja.
Nežno mirim ga –
naj vendar molči.
Tam na obronku,
kjer dan izzveneva,
ljubezen do tebe
s solzami pokrijem
in upam, da znova
v večnost zaspi.
Copyright@Zanika73
Ni komentarjev:
Objavite komentar