Moje sanje o drevesu.

In o naju pod mogočno krošnjo.

Moji prsti v tvojih laseh.

Nežnost in mir.

Vonj travniških cvetlic.

In bitje najinega srca.

Noro si želim ta trenutek.

Copyright@Zanika73

Zopet preštevam trenutke.

Kot ničkolikokrat doslej.

Navajena sem že.

Navajena čakanja.

Navajena upati.

Sanjarim.

Sanjam sredi belega dne.

In znova postajam najstnica.

Tista zaljubljena – z iskricami v očeh.

Pa ti?

Ali morda kdaj zadrhtiš ob misli name?

Pravzaprav… ali sem sploh kdaj del tvojih misli?

Kot rentgen sečem skozi tvojo prisotnost

in upam na najmanjši znak.

Znak, da sem na pravi poti.

Znak, da čakanje ni zaman.

Copyright@Zanika73

Tako prekleto malo

je še ostalo od današnjega dne.

Tako prekleto malo,
pa se zdi kot cela večnost.
V mislih rotim čas. -
Šele na pol poti sem
in polovica je še pred menoj.
Utrujena sedem
in si v mislih naslikam jutro,
ko stari zid ne bo več sameval
in bodo tvoji koraki
zopet pobožali moje srce.
Pogrešam te...

Copyright@Zanika73

Tiha se senca skozi
polmrak premika;
želela bi ji slediti –
a njena pot se
mojim korakom
vztrajno izmika.

Ura na steni
šteje sekunde.
Počasi in spretno
sešteva jih v čas.
Bolečina hrepenenja
zavrta spet vame,
krik v meni preglasi
vse nore misli
in utiša mi glas.

V sebi pestujem
krik hrepenenja.
Nežno mirim ga –
naj vendar molči.
Tam na obronku,
kjer dan izzveneva,
ljubezen do tebe
s solzami pokrijem
in upam, da znova
v večnost zaspi.

Copyright@Zanika73

Izklesala sem
novo Bolečino
v svoje Srce.
Zvesta Sužnja
tvoje Neodločnosti.

Copyright@Zanika73