Igra življenja

sreda, 25. avgust 2010

Življenje mi je v dlan položilo Darilo,

ki ga sama imenujem Prekletstvo izbrancev.

Prekletstvo začutiti bolečino tistih, ki mi prihajajo naproti.

Tvoje srce krvavi, mar ne?

Bežiš iz moje prisotnosti in umikaš pogled.

Morda zato, ker veš, da ne moreš ničesar skriti pred menoj.

Ne trudi se, ker nima smisla.

Že dolgo vem za oltar, kamor sleherni trenutek

daruješ svoje misli zame.

Prosim, sprejmi moje Prijateljstvo.

Ljubezen je namenjena le Njemu.

------------

P.S.: želim si brati verze, ki jih napisal zame.

@By Zanika73

V tišini noči se zopet

prikradem v tvoje sanje

in pred vrati odvržem

še zadnjo tančico sramu.

Predramiš se in zadrhtiš.

Prst poboža rob ustnic.

Pssst… dovoli mi - naj te ljubim.

Z dotikom nežno zdrsim po koži

in izbrišem sledi, ki jih je vate

kot pečat vtisnila Ona, ki si jo ljubil.

Vsak moj izdih postaja tvoj vdih

in vsak nov poljub prikliče poželenje.

Z jutrom si znova nadenem obleko svetnice

in z rdečico na obrazu stopim med ljudi.

Nihče ne ve;

le Jaz in Ti.

sobota, 21. avgust 2010

Kaj je tisto,

kar te zaustavlja

na poti do sreče?

Kdo trka na vest

tvojih misli,

namenjenih meni?

Komu še vedno

ponujaš zvestobo?

Ljubezen je cena,

ki jo nudim v zameno.

Sprejmeš?

Pusti mi,

naj se zrcalim

v tvojih očeh -

v ogledalu

mojega Življenja.

petek, 20. avgust 2010

Pisala bi o ljubezni.

O večnosti in sreči.

O hrepenenju in usodi.

Pa ni potrebe.

Odkar sem se ugledala v tvojih očeh,

ne rabim neskončnega iskanja besed.

Počutim se kot nežen odsev Lune

na gladini nekega tolmuna.

V sebi sem mirna.

sreda, 18. avgust 2010

Tako blizu si mi,

pa vseeno – predaleč,

da bi te zmogla doseči

s svojim hrepenenjem.

Znova sem marioneta

v prostem času svoje Usode,

ki vsak trenutek budno pazi

na moj še tako neopazen gib.

Vsaka misel

namenjena tebi

zareže globoko

in vsaka naslednja

še globlje.

Ne sprašuj se,

kaj je narobe,

ko boš videl,

da stopam proti tebi

s solzami v očeh.

Nisi ti kriv,

če me ne ljubiš.

Usoda je tista,

ki znova tke

vzorec bolečine.

Vse, kar je še pred menoj

bi zamenjala za en sam

trenutek tvoje ljubezni.

Samo to in nič drugega.

Potem lahko odidem –

z globoko rano v srcu,

kot že mnogokrat doslej.

Drzna sem.
Drzna in drugačna.
Pa včasih niti to ne pomaga.

Kakor da se Čas igra s čustvi.
Znova je napravil zmedo.

Znam čakati.
In čakala bom.
Vse ostalo je nepomembno.

četrtek, 29. julij 2010

Moje sanje o drevesu.

In o naju pod mogočno krošnjo.

Moji prsti v tvojih laseh.

Nežnost in mir.

Vonj travniških cvetlic.

In bitje najinega srca.

Noro si želim ta trenutek.

Zopet preštevam trenutke.

Kot ničkolikokrat doslej.

Navajena sem že.

Navajena čakanja.

Navajena upati.

Sanjarim.

Sanjam sredi belega dne.

In znova postajam najstnica.

Tista zaljubljena – z iskricami v očeh.

Pa ti?

Ali morda kdaj zadrhtiš ob misli name?

Pravzaprav… ali sem sploh kdaj del tvojih misli?

Kot rentgen sečem skozi tvojo prisotnost

in upam na najmanjši znak.

Znak, da sem na pravi poti.

Znak, da čakanje ni zaman.

nedelja, 11. julij 2010

Tako prekleto malo

je še ostalo od današnjega dne.

Tako prekleto malo,
pa se zdi kot cela večnost.
V mislih rotim čas. -
Šele na pol poti sem
in polovica je še pred menoj.
Utrujena sedem
in si v mislih naslikam jutro,
ko stari zid ne bo več sameval
in bodo tvoji koraki
zopet pobožali moje srce.
Pogrešam te...

Copyright@Zanika73

Tiha se senca skozi
polmrak premika;
želela bi ji slediti –
a njena pot se
mojim korakom
vztrajno izmika.

Ura na steni
šteje sekunde.
Počasi in spretno
sešteva jih v čas.
Bolečina hrepenenja
zavrta spet vame,
krik v meni preglasi
vse nore misli
in utiša mi glas.

V sebi pestujem
krik hrepenenja.
Nežno mirim ga –
naj vendar molči.
Tam na obronku,
kjer dan izzveneva,
ljubezen do tebe
s solzami pokrijem
in upam, da znova
v večnost zaspi.

Izklesala sem
novo Bolečino
v svoje Srce.
Zvesta Sužnja
tvoje Neodločnosti.

Copyright@Zanika73

nedelja, 2. maj 2010

V soju sveče
spomini rišejo sence
na prazen list papirja.

Bolečina,
praznina,
in odmev neizrečenih besed -
postali so popotnica
za jutrišnji dan.

Pa vendar… izgubljen je razlog
in skrajni čas je,
da dokončno se ustavim.

Copyright@Zanika73

Zopet gola in bosa
stopam po prepovedani poti.

Ničesar več ni;
še bolečina je izgubila svoj smisel.

Le vonj po tebi
me znova iztrga
iz objema grabežljive praznine.

sobota, 19. december 2009

Včasih v tihem mimohodu

na tvoja vrata prislonim svoje srce.

Morda v nekem novem jutru

začutiš njegov utrip.

Danes čistim

skrite kotičke

svojega ničevega

vsakdana.